Strinjam se
Portal CZK.si uporablja piškotke, ki si jih lahko podrobneje ogledate tukaj.
- session cookie: izbira jezika, normalno delovanje strani, poteče takoj ob zaključku seje in se v skladu z GDPR naloži tudi brez privolitve,
- google analytics: statistika obiska, se ne naloži brez privolitve,
- test cookie: preveri, če imate piškotke sploh omogočene, v nasprotnem primeru niti ne kaže tega opozorila
Prijava





V primeru težav s spletno stranjo vas
prosimo, da kontaktirate info@czk.si.
Registracija



[?]

Prijava
Prijava
Nazaj
Slovenska moda, sezuta gospa
Elena Fajt
16. november 2017
Ključne besede:

oblikovanje

Šele decembra 2014 smo v Sloveniji dobili prvo poglobljeno študijo mode, ki zajema družboslovno-humanistično analizo s predstavitvijo tehnološko-produkcijskega in kreativnega vidika mode ter oblačilne kulture. V knjigi Moda in kultura oblačenja, ki je izšla pri akademski založbi Aristej, sodelujejo avtorji z različnih področij (antropologije, sociologije, komunikologije, kulturologije, zgodovine, umetnostne zgodovine, etnologije, tekstilne tehnologije, modnega oblikovanja). V našem prostoru ni raziskovalcev, ni strokovnjakov, institucij, niti študijskih smeri ali programov, ki bi se znanstveno ukvarjali s področjem mode.

Ko govorimo o modi, dejansko govorimo o institucionalnem sistemu mode, v katerem so določeni produkcijski, distribucijski, prezentacijski in konzumacijski modeli. Sestavljajo ga organizacije, proizvajalci, distributerji, modne in izobraževane institucije, interesne skupine, prireditve in prakse ter modni akterji. Joanne Entwistle in Agnès Rocamora menita, da lahko v »polju mode« – kot modni sistem imenuje Bourdieu – govorimo o specifičnem »modnem kapitalu«, ki ga sestavljajo ekonomski (npr. finančna sredstva), kulturni (npr. znanje o modi, o trendih, o oblikovalcih, formalna izobrazba itd.), družbeni (npr. zveze in poznanstva) in simbolni (npr. status akterjev) kapital.

V slovenskem primeru brez dvoma prednjači simbolni kapital, sledita mu kulturni in družbeni, na koncu pa caplja ekonomski. Domačo modo zaznamuje prav razkorak med njenim simbolnim in ekonomskim kapitalom, ki se v končni instanci kaže v tem, da pri nas ni ekonomskega učinka modnega oblikovanja. Po eni strani nimamo niti tekstilne niti oblačilne industrije, po drugi pa imamo celo vrsto dobrih modnih oblikovalcev s precejšnjim simbolnim kapitalom, ki pa nimajo moči, da se bi razvili v uspešna podjetja. Oblikovalci ustvarjajo unikatne kolekcije predvsem za predstavitve na tednih mode, in kasneje jih bolj ali manj uspešno prodajo. Le redki med njimi naredijo korak dlje, do maloserijskih. Bogat simbolni kapital ustvarjajo številni modni mediji, blogi, pestro dogajanje na socialnih omrežjih in dvakrat letno dva tedna mode. Takšno razmerje je posledica na eni strani odsotnosti nacionalne institucije oz. organizacije, ki bi s celostno vizijo in strategijo dolgoročnega razvoja odprla polje tržnega kapitala mode, ter na drugi strani pomanjkanja kritičnega znanstvenega diskurza o modi. V našem prostoru ni niti raziskovalcev, niti strokovnjakov, niti institucij, niti študijskih smeri ali programov, ki bi se znanstveno ukvarjali s področjem mode. Skrb vzbujajoče je dejstvo, da smo prvo študijo o modi na Slovenskem, Moda in kultura oblačenja, dobili šele leta 2014. Dodati velja tudi, da ob bogatih etnoloških zbirkah slovenske oblačilne kulture danes še vedno nimamo zbirke sodobnega modnega oblikovanja.

Nedolgo tega je bila situacija v modi pri nas – predvsem razmerje med simbolnim in ekonomskim kapitalom – povsem drugačna. V drugi polovici 20. stoletja sta bili tekstilna in oblačilna industrija eni najpomembnejših gospodarskih panog. Največji razmah sta doživeli v sedemdesetih letih z uspešnimi podjetji Mura, Almira, Rašica, Kroj, Labod, Vezenine Bled, Usnje Vrhnika, Elkroj, Toper, Lisca, Alpina, Peko itd. To obdobje zaznamuje velikoserijska proizvodnja tekstilij in oblačil brez izstopajoče oblikovne dodane vrednosti – modo so enačili s tekstilno/oblačilno industrijo. Oblikovalci so delali v razvojnih oddelkih tovarn. Poklic modnega oblikovalca takrat še ni obstajal, zato so oblikovalci v svet mode vstopali z drugih oblikovalskih in umetniških področij: arhitektka Metka Vrhunc je oblikovala za IUV, akademska slikarka Vesna Gaberščik Ilgo pa za pletilno tovarno Almira. Z njunim angažmajem sta tako IUV kot Almira začeli prejemati najvišja državna priznanja za kakovost in oblikovanje. Obe oblikovalki sta prejeli številne nagrade, med drugim tudi nagradi Prešernovega sklada – a kot industrijski oblikovalki, ne kot modni.

S propadom tekstilne in oblačilne industrije v devetdesetih letih so se začeli pojavljati zametki samostojnih modnih blagovnih znamk, ki so modo razumele popolnoma drugače. S svojim delovanjem so aktivno vplivale na družbene in kulturne procese ter na novo zavedanje mode. Vzniknili so modni studii Cliché, Vodeb, Draž, Akultura, Almira Sadar in drugi, omenim pa naj tudi uspešni blagovni znamki Pro Ars Vivendi in Oktober. K njihovi uveljavitvi so prispevali modni časopisi Modna Jana, Pepita, Delova priloga ONA, ArsVivendi – ta je še posebej izpostavljal modnega oblikovalca kot kreativnega akterja – ter rubrika Studio Moda znotraj Studia City z urednico Jožico Brodarič. 

Današnjo modo zaznamuje razcvet avtorskega oblikovanja z modnim oblikovalcem kot ključno figuro. Večina slednjih je končala študij oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Njihov položaj, predvsem pri mlajših, pa ni zavidljiv: čistega profila modnega oblikovalca je bore malo. Večina med njimi – nezaposleni ali »samozaposleni v kulturi« – kombinira različna kreativna področja: kostumografijo, stiliranje, pedagoške dejavnosti, grafično oblikovanje ipd. Mnogi med njimi so dejansko prekarni »multipraktiki«. V vsakodnevni bitki za preživetje in vzdrževanje lastne blagovne znamke opravljajo vsa mogoča dela: pisarniško delo, nabavo, transport, komunikacijo, promocijo, čiščenje itn. K takšnemu nezavidljivemu položaju znatno prispeva tudi slabo poznavanje in vrednotenje dela modnega oblikovalca kot strokovnjaka v procesu nastanka oblačil. Zaradi omejenih možnosti – ne le ustvarjalnega razvoja, ampak preživetja nasploh – čedalje več mladih odhaja v tujino. Omenim naj Natašo Čagalj, Laro Bohinc, Petra Movrina, Anđelo Lukanović in Anjo Dragan.

Čeprav se domači potrošnik raje odloča za tuje nizkocenovne in visokocenovne blagovne znamke – kar kaže na neprepoznavnost in necenjenost domačega modnega oblikovanja – pa v našem prostoru uspešno deluje kar nekaj domačih: Pletilni studio Draž, Cliché, Sens Akultura, Almira Sadar, Maja Štamol, Tanja Zorn, Nataša Peršuh itd. Izpostaviti velja tudi blagovno znamko Mila Krasna, ki se uspešno trži na mnogih tujih trgih in ki jo je Josh Berry, predavateljica trendov, uvrstila med trende za prihodnjo sezono. Pomembno vlogo imajo tudi oblikovalke tekstilij, modnih dodatkov in nakita: Andreja Špegelj, Marjeta Grošelj in Olga Košica so le najvidnejša imena, ki žanjejo uspehe na domačem in na tujih trgih. Oblikovalci svoje kolekcije predstavljajo na tednih mode (MBFWLJ in LJFW), na razstavah in sejmih, k njihovi promociji in prepoznavnosti pa prispevajo modne revije – Elle in druge.

Nekateri modni oblikovalci vzpostavljajo uspešna sodelovanja s podjetji, ki so prepoznala dodano vrednost oblikovanja (v preteklosti Pro Ars Vivendi za IUV, Toko, Koto, Peko, ElKroj in Almiro; Zoran Garevski za Rašico R exclusive; Jelena Proković za IUV; danes pa Olga Košica za Zlatarno Celje; studio Draž za Alpino in Maja Štamol za Kopitarno). Vse večji pomen dobivajo kreativna središča lokalne oblikovalske mode, kot so ZOFA, ki združuje oblikovalce in neodvisne ustvarjalce (Firma by Sanja, JSP, Mojca Celin …), Pentlja Concept Store, studio Pletenine Draž itd.

Društvo za sodobno slovensko oblikovanje SOTO, Društvo za neodvisno modo, umetnost in oblikovanje SQUAT in Young@Squat povezujejo oblikovalce in gradijo promocijo slovenskega oblikovanja tekstilij in oblačil, vendar nimajo dolgoročnega načrta in ne delujejo kontinuirano.

Danes imajo vse pomembnejše mesto nove prakse, ki povezujejo modno oblikovanje in trajnost: Matea Benedetti (trajnostna luksuzna blagovna znamka, ki se je uvrstila med finaliste za prestižno nagrado Green Carpet Award), Oloop, Things I Miss in Shirting … (modna platforma, ki zagovarja trajnostni model oblačenja, promovira slovensko modno oblikovanje ter povezuje oblikovalce in uporabnike po načelih delitvene ekonomije).

Za uspešen razvoj slovenske mode bi bilo treba graditi in razvijati identitete uspešnih blagovnih znamk, ki že delujejo v našem prostoru, odpirati možnosti za vzpostavljanja novih, dvigovati kakovost domačih izdelkov ter izobraževati in ozaveščati potrošnike. To pa ne gre brez aktivnega vključevanja nacionalne institucije in pospeševalnika – Centra za kreativnost – ki bi s celostno vizijo in strategijo dolgoročnega razvoja modne industrije ter s finančno podporo ohranjala simbolni, kulturni in družbeni kapital, predvsem pa odprla polje tržnemu kapitalu mode. Le tako bi zagotovili konstruktivni dialog in sodelovanje med različnimi akterji mode, večjo prepoznavnost slovenskih blagovnih znamk v domačem prostoru in preboj na tuje trge.


Bourdieu, Pierre. 1993. The Field of Cultural Production. Cambridge: Polity Press.
Entwistle, Joanne, Rocamora, Agnès. 2006. »The Field of Fashion Materialized: A Study of London Fashion Week.« Sociology.
Pušnik, Maruša (ur.), Fajt, Elena (ur.). 2014. Moda in Kultura oblačenja. Maribor: Aristej.