Strinjam se
Portal CZK.si uporablja piškotke, ki si jih lahko podrobneje ogledate tukaj.
- session cookie: izbira jezika, normalno delovanje strani, poteče takoj ob zaključku seje in se v skladu z GDPR naloži tudi brez privolitve,
- google analytics: statistika obiska, se ne naloži brez privolitve,
- test cookie: preveri, če imate piškotke sploh omogočene, v nasprotnem primeru niti ne kaže tega opozorila
Prijava





V primeru težav s spletno stranjo vas
prosimo, da kontaktirate info@czk.si.
Registracija



[?]

Prijava
Prijava
Nazaj
Arhitektura in oblikovanje sta še kako pomembna
Jeff Bickert
16. november 2017
Ključne besede:

arhitektura

Arhitektura in oblikovanje sta še kako pomembna. To izjavo bi prav lahko razumeli kot samo po sebi umevno ali pa kot neodgovorno in neosnovano; morda kot manifest, provokacijo, poziv k dejanjem ali pa celo kot povabilo, izhodišče.

Pa predpostavimo, da sta arhitektura in oblikovanje res pomembna. Oglejmo si izjavo z vidika neosnovanosti, pa tudi v smislu manifesta, provokacije in poziva k dejanjem, da prispemo do izhodišča – točke, s katere lahko pristopimo k trditvi.

Že sámo dejstvo, da sploh govorimo o tem in da o tem govorimo v okviru novoustanovljenega Centra za kreativnost MAO, kaže na to, da gre za témo, ki bi morala biti vključena v vsak resen razmislek o ustvarjalnih podvigih – pa tudi ob sklepanju ambicioznih, spodbudnih, strateških partnerstev – tu, v Sloveniji. 

Videno, a ne slišano

Arhitektura in oblikovanje sta pomembna, a ju ne vidimo, o njiju ne govorimo dovolj in ju ne cenimo, kot bi ju morali. Za danes je napovedana slaba do dobra vidljivost, če veš – in ti ni vseeno – kam gledati. MAO , platforme, razstave in dogodke, vključno z Bienalom oblikovanja (BIO), tako kot tudi Zavod BIG z Big arhitekturo in Mesecem oblikovanja, konferenca Piranski dnevi arhitekture, Plečnikove nagrade, nagrade ZAPS, Brumnove nagrade in podobno.

Številni od teh projektov že leta potekajo v večinoma nespremenjeni obliki in za večino se zdi, da nagovarjajo bolj ali manj isto občinstvo. Vendar potrebujemo novo občinstvo – ustvariti moramo novo občinstvo. BIO v ta namen vedno bolj intenzivno razvija skupnostne projekte, s katerimi želi pritegniti sodelovanje lokalnih prebivalcev. V tem je zelo dober in učinkovit; uspešno nagovarja ljudi ter ustvarja nove deležnike in udeležence na širšem področju arhitekture in oblikovanja. Pa ima vse to resnično uporabno vrednost? Seveda.

Prvi revolucionarni BIO, kot ga je zasnoval kustos Jan Boelen, je vznemiril mnoge, vendar je bila to nujna motnja, inteligenten odgovor, nova pot naprej. BIO je potreboval (in še potrebuje) platformo, ki bi se spoprijela s spreminjajočo se podobo, vlogo, naravo in procesom oblikovanja v sodobnem svetu; nobene velike potrebe ni po zgolj še eni skromni, kvazimednarodni razstavi z največjimi uspešnicami slovenske oblikovalske preteklosti.

Po drugi strani pa je Mesec oblikovanja (bolj?) uspešen pri zbliževanju oblikovalcev in zasebnega (podjetniškega) sektorja. Podjetjem pomaga bolje razumeti vlogo oblikovanja in pojasniti, kako v enačbi »proizvodnja – relevantnost – prodaja« prav oblikovanje . Žal pa je oblikovanje močno podhranjeno in njegova komercialna vrednost je večini še vedno nekoliko sumljiva.

Prevzemanje pobude

Kljub pomanjkanju kritične mase, potrebne za napajanje in ohranjanje novih mehanizmov in pobud, ki presegajo ali reinterpretirajo standardne poslovne modele, vključno z usposabljanjem, razvojem, načini financiranja in trženja ter podmodeli distribucije, na katerih temeljijo, lahko slovenska izkušnja pokaže številne programe, ki gradijo na potencialu podobnih praks iz tujine, in izkoristi prednosti določenih scenarijev.

Najbolj znane in priznane organizacije, koncepti in platforme so med drugim coworking prostor Poligon, oblikovalski studii, kot sta Ljudje in Outfit7, ki je zaslovel z govorečim Tomom, ter številni samostojni projekti in projekti množičnega financiranja. Nabor neodvisnih podjetij in posameznikov je še posebej pester; temelji na zelo različnih modelih, tako v smislu financiranja in vrednot kot produkcije.

Oblikovalci, kot je Nika Zupanc s svojo malo, merijo skoraj izključno na mednarodni trg, kjer njihove izdelke in majhne serije razvijajo in prodajajo višjecenovne oblikovalske blagovne znamke in hiše ekskluzivno v tujini. V modelih samofinanciranja, kot je njen, sta mreženje in trženje prav tako pomembna kot oblikovanje, vendar so taki poslovni modeli pogosto netrajnostni in značilni za prekarno delo, ki vse prepogosto zaznamuje slovensko arhitekturno in oblikovalsko krajino.

Kar nas pripelje do naslednjega problema oz. vprašanja: kaj vse je zajeto v »oblikovanju«?

Slovenski proizvajalec ultralahkih letal Pipistrel je majhno družinsko podjetje, ki ponosno udejanja in celo uteleša svoj oblikovalski credo, utemeljen na nevsiljivem oblikovanju, kjer je poudarek na pametnem inženiringu in tehnologiji namesto na vizualno vpadljivi podobi. V njihovih inteligentnih, svetovno znanih zrakoplovih sta oblikovanje in tehnologija namenjena doseganju učinkovitosti. V smislu bleščečega oblikovanja in trženjskih strategij, ki jih (tako uspešno) uporabljajo, so podjetja, kot je Akrapovič z visoko zmogljivimi izpušnimi sistemi, v mnogih pogledih njegovo zrcalno nasprotje.

Ker so inženiring, tehnologija, industrija in še kaj v samem jedru oblikovanja, dejansko tvorijo njegovo širše področje delovanja in vsega, kar sodi zraven. Slovenska Hidria proizvaja komponente in končne izdelke v tehnično-tehnološkem sektorju in zanj, in čeprav takšnega dela na splošno ne razumemo v kontekstu oblikovanja, gre za kategorično oblikovalsko naravnan projekt in končni izdelek. Hidria je oblikovanje – tako kot Pipistrel, Akrapovič in mnoga druga tehnološka, inženirska in industrijska podjetja.

A čeprav ta podjetja vlagajo v oblikovanje in razvoj in zanj tudi zbirajo naložbeni kapital, pa stopnja porabe sredstev za oblikovanje praviloma ostaja izjemno nizka. Dejansko Slovenija za oblikovanje porabi manj kot tako rekoč katera koli zahodna država: kustosinja in raziskovalka Barbara Predan ugotavlja, da je pred samo petimi leti Slovenija za raziskave in razvoj namenila 935 milijonov evrov.

Najboljša praksa: kaj šteje? Kaj lahko naredita arhitektura in oblikovanje?

Primerov najboljše prakse, vzorne arhitekture in arhitekturnega oblikovanja je v Sloveniji na pretek, saj segajo polno stoletje nazaj in še vedno nastajajo. Plečnikova arhitektura, od Narodne in univerzitetne knjižnice do Žal, še vedno navdihuje in služi kot vzor vizije in predanosti, ki kljubuje kritičnemu skepticizmu in omejitvam prevladujočih trendov časa.

To, s čimer je Plečnik uspešno izzval institucionalizirane tipologije, lahko danes vidimo v vrsti primerov sodobne oblikovalske produkcije, od zunanjega oltarja Maruše Zorec na Brezjah do stavbe odpada Pivka biroja Dekleva Gregorič arhitekti; sem sodijo tudi novejši projekti, kot sta kontrolni stolp na ljubljanskem letališču, ki ga je zasnoval biro Sadar + Vuga, ter ljubljansko islamsko versko in kulturno središče z džamijo studia arhitekti.

Kaj lahko naredi arhitektura? Arhitektura kot oblikovanje, gesta, ideja lahko angažira, izziva, provocira, uči in navdihuje – poleg tega pa je povsod okrog nas.

Kaj lahko naredi CzK?

Podobno kot arhitektura lahko tudi CzK vzgaja, gradi in deli, poučuje in obvešča, združuje – podjetja, posameznike, projektante, producente, vlagatelje in podobno. Odgovori niso ne revolucionarni ne radikalno novi, še presenetljivi ne: ustvarja naj situacije in platforme, skrbi za srečanja na delavnicah in razstavah ter za poročanje v medijih s programi in publikacijami, ki vzgajajo in razvijajo oblikovalske vrednote ter širše, bolj celostno naravnano razmišljanje in lotevanje aktualnih vprašanj. 

Izobraževanje in akademska skupnost

Razmišljaj!

Praksa se razvija prek pripravništev in vstopnih zaposlitev na področju arhitekture in oblikovanja. Usposabljanje na delovnem mestu je del delovnega in izobraževalnega procesa, sistema. V najslabšem primeru so pripravniki neplačani, še huje pa je, ko se večina preprosto priključi na (obstoječi) sistem in ga izkorišča. Širše gledano, večina takšnih kandidatov pri tem ne bo prispevala ali pridobila kakšne posebne dodane vrednosti. Zaradi tega so sami, pa tudi sistem, konkurenčni samo, če se ponujajo po konkurenčni ceni – torej ne za dolgo.

Veliko bolje bi bilo, če bi študente (in učitelje), pripravnike in praktike učili misliti, opazovati, brati, poslušati, argumentirati, kritizirati, razmišljati.

Na vabilo Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani prihajajo tja predavat in vodit delavnice in seminarje svetovno priznani arhitekti – a tega nihče ne ve. Pa ti sploh niso osamljen primer, kaj šele izjema. Fakultete in druge organizacije se redko usklajujejo z drugimi organizacijami, zavodi, forumi in podjetji. Ob vseh visoko zvenečih besedah o sodelovanju in izmenjavi smo priča izrazitemu pomanjkanju povezovanja in izmenjav. 

Arhitektura in oblikovanje na delu in kot storitev

Arhitektura in oblikovanje vse prepogosto zgolj služita zelo specifičnemu, vnaprej določenemu cilju, kot vsaka druga storitev. Takšno stanje je diametralno nasprotje (bolj) participativnega procesa, v katerem bi arhitekti in oblikovalci delovali v kontekstu vzpostavljanja dialoga in soustvarjanja z vsemi in katerimi koli deležniki in vložki.

Namesto tega se arhitekte in oblikovalce sprašuje zgolj, kako, ne pa, zakaj in kaj.

Stroka, ki jo opredeljujejo zgolj uporabnost in poslovanje ter v končni fazi denarni dobiček, ni nič drugega kot posel. A tudi kot posel ni primer najboljše prakse; ne sme se razvijati niti je k temu nihče ne spodbuja, tako da je v veliki meri nevzdržna. Je zaprt krog.

Einstein naj bi bil nekoč zapisal: »Lotevati se določene stvari na vedno enak način in obenem pričakovati vsakič drugačne rezultate je zanesljiv znak norosti.«

Kako početi stvari drugače – finska izkušnja

Na tej točki bi se lahko vprašali, kako in zakaj naj bi se podali tako daleč na sever, tako daleč stran od slovenske izkušnje, k večdimenzionalni finski izkušnji. Finci lahko močno obogatijo razprave o arhitekturi in oblikovanju v Sloveniji (pa tudi v večini drugih držav oziroma regij, ki so se pripravljene učiti in bi rade ustvarile svojo arhitekturno in oblikovalsko politiko in prisotnost).

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je Muzej finske arhitekture tako rekoč ustvaril finsko arhitekturo. Tako rekoč. Kajti čeprav bi mu bilo neodgovorno pripisovati zasluge za ustvarjanje arhitekture, pa ne bi pretiravali, če bi rekli, da je ustvaril podobo finske arhitekture, kot jo poznamo, cenimo in posnemamo drugod po svetu. V naslednjih desetletjih je v državi nastal pomemben opus izjemnega modernizma; nastali so privlačna in močna arhitektura ter urbanistični načrti, prostori, okolja, vzporedno s tem pa je nastajala tudi ustrezna politika, ki je postavila temelje za tak razvoj.

S fotografijo, privlačnimi razstavami in učinkovito komunikacijo je Muzej finske arhitekture približal finsko arhitekturo širši javnosti in svetu, a enako velik, če ne še večji, je bil njegov vpliv v domovini. Muzej je poskrbel, da je (dobra) arhitektura postala tema pogovorov, vrednota in del vsakdanjega življenja. Posredno je postavljal vprašanja o vlogi izobraževalnih in z njimi povezanih institucij ter pomagal razvijati nacionalno sociokulturno senzibilnost.

Tudi finsko oblikovanje je, celo bolj kot njegova sestra arhitektura, razvijalo koncept, ki je postal znan kot demokratično oblikovanje (in ki je zdaj žal tudi sam postal žrtev pretirano tekmovalnega kapitalizma). Namizni pribor, posteljnina, dekorativni predmeti in celo pohištvo oblikovalcev, kot so bili (Alvar in Aino) Aalto, Franck, Sarpaneva in Wirkkala, so si kot vsakdanji predmeti, znani in dostopni vsem, prek podjetij Iittala, Marimekko, Artek, Fiskars in Hackmann utrli pot v domove tisočih, morda celo milijonov ljudi.

Na (zelo) podoben način so se z rojstvom priznanega – in prepoznavnega – finskega modernizma uveljavile nove tehnologije in metode: arhitekti, kot so Alvar Aalto, Viljo Revell, P. E. Blomstedt, Aulis Blomstedt, Aarno Ruusuvuori, Kaija Siren in drugi, so vzpostavili (in učili) modele nove arhitekture v sodelovanju z industrijo ter tako ustvarili nove, prefabricirane elemente in materiale, ki so popolnoma spremenili način dela ter pripravili teren za novo standardizacijo, ki je bila obenem funkcionalna in vizionarska.

V naslednjih desetletjih so finske izobraževalne ustanove in pobude v javnem in zasebnem sektorju s korporacijami ustvarile in razvile vodilne, globalno prepoznavne izdelke, blagovne znamke in podjetja, denimo Fiskarsove oranžne škarje, stol Stool 60 podjetja Artek, ki ga je oblikoval Alvar Aalto, Linux, Marimekko, Angry Birds, mobilne telefone Nokia in številne druge.

Helsinki so se leta 2012, ko je mesto po izjemno zahtevnem in podrobnem prijavnem postopku postalo svetovna prestolnica oblikovanja, lotili obsežnega in zelo ambicioznega projekta. Njihovo imenovanje za svetovno prestolnico oblikovanja 2012 je bilo med drugim utemeljeno na zavezi, da bo oblikovanje služilo kot temelj, na katerem je mogoče izboljšati življenje ljudi in konkurenčnost.

Katere so torej prednostne naloge, ki poganjajo širšo oblikovalsko politiko oziroma panogo in njene akterje? Oziroma (boljšo) kakovost življenja? V Sloveniji kar naprej poslušamo – skoraj izključno – o poslovnih priložnostih in konkurenčnosti, a kje v tej enačbi je kakovost življenja?

Pomembna tema svetovne prestolnice oblikovanja je bilo prek oblikovanja z udeležbo prebivalcev vključiti družbene inovacije v vsakdanje življenje. Slovenija tudi tu močno zaostaja; pri nas imamo le malo primerov oblikovanja z udeležbo, oblikovanja v skupnosti in s skupnostjo.

Druga ključna tema je bilo strateško oblikovanje – prenos nekaterih načel tradicionalnega oblikovanja v »večje merilo« sistemskih izzivov, kot so zdravstveno varstvo, izobraževanje, okolje, transport, stanovanja in podnebne spremembe. Med ključnimi projekti so bili domovi za starejše, varstveni centri, bolnišnice in zdravstveni domovi, kolesarske steze, vrtci in zavodi za dnevno varstvo, parki in sprehajalne poti, knjižnice ter razširitev omrežja podzemne železnice (najsevernejše na svetu).

Oblikovanje – finsko in na splošno – namreč zadeva in oblikuje vse, kar naredimo in ustvarimo, od privlačne in navdihujoče arhitekture do jadrnic, tekstilij, kuhinjske in namizne posode, koles, zvočne opreme in svetil, dvigal in tekočih stopnic, ladij in avtomobilov, komunikacij, medicinske in zobozdravstvene opreme – seznam je neskončen.

Vse to je rezultat izobraževanja, raziskav in razvoja, mreženja, komunikacije ter prednostnih ukrepov na regionalni in državni ravni – pa tudi razumevanja, da je za takšno pot treba zavzeti stališče, vlagati in nameniti sredstva, ter spoznanja, da ta pot temelji na močnih in jasno izraženih vrednotah, trdni zavezi in načrtu.

Oblikovanje je povsod.

In oblikovanje je še kako pomembno.